Včasih se nam dogaja, da imamo v mislih, da nečesa ne potrebujemo, ampak le to še kako potrebujemo, ampak si tega ne priznamo. Rečeš si, eh, ne potrebujem teh čevljev, ni potrebe. Potem mine en teden, se znajdeš nekje in ravno takrat pa bi potreboval tiste čevlje, ki so ti takrat šinile po mislih. Najdeš na spletu neke dobre moške denarnice pa ti ena res pade v oči, pa spet si rečeš, pa ne bom si nič kupoval, ne potrebujem. In potem se zgodi trenutek, ko pa bi ravno tisto denarnico potreboval!
Vedno se vse zgodi z razlogom. Ko se nam nekaj res zatisne v naš spomin, in nam nikakor ne gre iz glave, potem to moramo kupiti, kajti se že zgodi z razlogom, da nam ne gre iz glave, ni tako? In potem, ko ne poslušamo svojega notranjega glasu nas kot strela iz jasnega zadane in vedno smo nato v tisti poziciji, ko si govorimo »joooj, pa zakaj si takrat nisem tega in tega kupil/-a«, čisto vedno je tako.
Se tudi vam to dogaja? Ljudje smo narejeni tako, da imamo intuicijo, naš notranji glas nam velikokrat kaj prišepne, ampak se ne znamo dovolj dobro poslušati, ker zanemarjamo sami sebe, ker preprosto ne verjamemo v to da nam tiho v ozadju nekaj govori. Če bi se ljudje znali bolj umiriti in poslušati bi lahko marsikdaj prišli lepše skozi, skozi pot našega življenja, ampak se pač ne znamo poslušati. Tisti, ki pa so izurjeni v tem, da se poslušajo, da točno vedo kdaj je treba kaj narediti, tistim pa res, vsaka čast, dobri ste! Eni se pa še moramo to naučiti in življenje nam po steklo kot po maslu!
